Čevap

sLovenska nacinaLna jed! Itaq! V povprečni slovenski družini, se ob vremenu, ki se je začel v teh tednih, staremu že kar sanja, da bi iz garaže privlekel žar v štacuno pa skočil po kilo mase. Če ste že bili v Sarajevu, pa žal dobro veste, da v nobeni trgovini ne bo mase, kaj šele narejenih čevapov, ki bi bili vsaj približno podobni tistim iz Baščaršije. Na mojo veliko sreče, sem pred leti odkril mesarja, začuda brez nagLasa, ki naredi 10 centimeterske poštenjake zadovoljivo podobne tistim iz Sarajeva. Če zraven vzameš še odlično lepinjo in nekaj kajmaka, čevape pa spečeš tako kot to dela majster v najbližji čevapđinici, je rezultat več kot odličen!

Mesarija Marinček se nahaja takoj za bežigrajskim zdravstvenim domom, v t.i. bežigrajskem dvoru! V majhnem pajzlu dobiš vse kar rabiš za izvrsten prvomajski vikend.

Portugalski skomini

Zopet spomini skomini, na potovanje po Portugalski. V Portu sva namreč večerjala v restavraciji, kjer je glavna specialiteta fondue.

Fondue je jed, ki izhaja iz Švice in Francije, kjer v originalu namakajo kruhove kocke v stopljeni sir, ki je v posodi nad gorilnikom. Švicarska sirarska zveza je jed razglasila za nacionalno že leta 1930. Kasneje je iz tega prišlo še veliko izpeljank, na primer čokoladni fondue, kjer sveže sadje namakamo v vročo čokolado. Ali pa fondue bourguignonne, različno meso namakamo v vroče olje. 

No na portugalskem pa sva jedla fondue, kjer sva sveže repke škampov, goveje, piščančje meso ter gobice namakala v jušno osnovo. Ta pa je lahko bila zelenjavna, telečja ali ribja. Predvsem okusna jed ob kateri lahko uživaš precej časa.

Prvo je bilo potrebno skuhati zelenjavno osnovo, kjer sva za slaba dva litra porabila 2 pesti zmrznjenega graha, 2 korenja, 2 beli čebuli, 1 por, 1 stebelna zelena, 2 cukini bučki, 1 krompir in 2 pesti narezane špinače.

Nasekljaš, popražiš, zaliješ z vodo, kuhaš, ohladiš in precediš.

Za namakanje pa sva potrebovala po cca 10 dag, svežih škampovih repov, govejega fileja, piščančjega fileja in sveže tune, vse narezano na kocke.

Ker je bila večerja namenjena praznovanju, je bilo treba odpreti tudi mehurčke. Sirkova Bjana iz brd, klasična, suha, dobra!

Osnovo sva še enkrat pogrela, prižgala gorilnik pod posodico, ki jo imate verjetno vsi doma še od poročnega darila vaših staršev zavito nekje na podstrešju, za prilogo pečen krompirček in uživanje se je lahko začelo. 

Zraven pa še Radikonov Jakot (beri nazaj), letnika 2004, macerirano, bogato, krepko, aromatično, polno, t.i. "oranžno vino", vendar je kozarček dovolj.

Pustna Margherita

Skomini se delajo, ko urejam slike po računalniku, še posebej ob tistih, na katerih je hrana. Ta teden nisem mogel mimo fotografije slastne pice iz Neaplja.

Pizza iz Neaplja, (avgust 2009)

Pico v Neaplju pečejo že 200 let, prvo so spekli  kraljici Margeriti, po kateri ima pica tudi ime. Na ročno gnetenem testu je bila samo mezga iz izbranih paradižnikov, bivolja mocarela, olivno olje ter nekaj lističev bazilike. Pica je postala takoj popularna, saj je bila hitro narejena, nasitna, poceni ter s svojimi sestavinami predstavljala barve italjanske zastave. (rdeča: paradižnik; bela: mocarela; zelena: bazilika).

No in nekakšen približek tiste prave iz Neaplja je nastal tako. Testo iz bližnje picerije Piazza, kjer ti ga za 2,2€ zapakirajo za domov, odlične pelate iz www.evino.si, prava bivolja mocarela iz Campanije ter oljčno olje Nassuta. Manjka samo še krušna peč, na bazilko pa bomo pa bo treba še malo počakati.

Danes pa sem mimogrede pošklocal še brate, bratrance in nečake na pustnem rajanju: