sreda, 30. marec 2011

Čevap

sLovenska nacinaLna jed! Itaq! V povprečni slovenski družini, se ob vremenu, ki se je začel v teh tednih, staremu že kar sanja, da bi iz garaže privlekel žar v štacuno pa skočil po kilo mase. Če ste že bili v Sarajevu, pa žal dobro veste, da v nobeni trgovini ne bo mase, kaj šele narejenih čevapov, ki bi bili vsaj približno podobni tistim iz Baščaršije. Na mojo veliko sreče, sem pred leti odkril mesarja, začuda brez nagLasa, ki naredi 10 centimeterske poštenjake zadovoljivo podobne tistim iz Sarajeva. Če zraven vzameš še odlično lepinjo in nekaj kajmaka, čevape pa spečeš tako kot to dela majster v najbližji čevapđinici, je rezultat več kot odličen!

Mesarija Marinček se nahaja takoj za bežigrajskim zdravstvenim domom, v t.i. bežigrajskem dvoru! V majhnem pajzlu dobiš vse kar rabiš za izvrsten prvomajski vikend.


četrtek, 24. marec 2011

Grajska večerja

O tej od prejšnjega poletja odprti gostilnici na Ljubljanskem gradu, se je že veliko pisalo in govorilo. Na  pogled zmagovalna kombinacija, saj v španoviji delujeta najboljša slovenska kuharica iz Kobarida ter Asov velemojster gostinstva Pope. Znana imena, odlična lokacija, inovativne ideje, stara slovenska kuhinja ter nizke cene. Bomba! 

Res? Po besedah Uroša v NeDelu in Boštjana v Mladini bo že držalo! Pa smo šli preverit. 

Kot prvo je Na gradu, vsaj za večerjo nujno potrebno rezervirati, kajti turisti in ostali že drvijo po hribu navzgor z najlepšo slovensko vzpenjačo. Ali pač! Ambient je všečen, čeprav skromen, natakarjeva dobrodošlica prijazna in ustrežljiva. Ponudba aperitivov za popvprečneža zadovoljiva, za poznavalca ne. Nekaj suhih in polsuhih mehurčkov. Sicer pa lepa in zadovoljiva ponudba domačih žganic. 

Še topel kruh in voda iz vodovoda na mizi takoj! Cenim! Pridrvi še pozdrav iz kuhinje... na debelo narezani, na suho popraženi ocvirki. Nebeško. 
Nato pa pogled na jedilni list. Sigurno top tourist menu v Ljubljani. Pristne slovenske jedi začinjene z modernimi zamislicami Ane Roš. Kratek, jedrnat, brez velikih imen raznih filejev, hrbtov in drugega precenjenega mesovja. Jetrca, jezik, kranjska klobasa, regrat in ostale dobrote. Hitro izberemo, vržemo oko še na vinsko karto in ... ok, razumem, kratko, jedrnato! Ampak je to res vse kar lahko slovenska viniska dežela ponudi evropi in svetu. Ne rečem, da je potrebno slediti slehrnikom ljubljanskih fensi lokalov, ki ponujajo bjano z mehurčki, aleševo veliko, marjanov cabernet in jakončičevo carolino. Strinjam se, naj bo izbor skormen, vendar naj skromnost ostane pri ceni in ne pri naboru. Po nasvetu natakarja, ki je okorno, skoraj prikupno nerodno, sicer prijazno predlagal malvazijo Rodice iz Trušk v slovenski Istri, sem bil zadovoljen. Po kozarčku slavčkove rebule, ki je sicer dober vinar, pa razočaran. Saj smo vendar v grajski jedilnici. Šef strežbe, ki sicer več kot odlično opravlja svoje delo, pa someljer. Ali pač!?

Bakalarja, ki je bil priporočan je žal zmanjkalo, razumem, pride goveji jezik z redkvico in regradom, šalam z ocvirkovim kruhom, toplim, žal zaradi pomoči tistih žarkov, ki kruh naredijo gumijast ter rženov kruhek s paradižnikom in skuto. Lično, okusno, zadovoljen.

Perutničke
Za glavno pa je sledilo: pohane perutničke, okusne a žal premastne. Jetrca s pire krompirjem, okusno! Piranski brancin z blitvo in krompirjem. Krompir je bil tako masten oz maslen, da sem dobil tisti zoprni občutek prevelike količine maščobe na ustnicah. Da ne govorim o premlado ulovljenemu brancinu, ki je nato trpel še kakih 10 ali več minut preveč v pečici, ko pa je bil že zdavnaj dovolj pečen. Od treh različnih krožnikov je bil eden brez komentarja o okusnosti. Ok, bilo bi še v redu če bi jedel z zaprtimi očmi, pa žal ne, zato pa bi bilo lepo od kuharja, da pa bi se vsaj malo potrudil pri izgledu krožnika. Žal pa moram reči, da se v študentski menzi v rožni krepko bolj potrudijo v tej smeri! Žal!

Premasten krompirček...

Kje si Ružica iz menze, da jih podučiš o estetiki?
Tudi sladice niso navdušile, pirina pita s občutno preveč cimeta in premalo sočnosti, štruklji, ki bi jim lahko rekli cmoki.

Je pa res, da ko pride račun, ni začudenih pogledov, temveč polni želodčki za zmerno ceno, vendar to žal ne oddtehta...


sreda, 23. marec 2011

Mama's attack

Prvi pomladni dnevi, sonček, prijetne temperature, prosto dopoldne! Ni lepšega za sprehajanje po Ljubljani, posedanje po kafetarijah in opazovanje ljudi. Kot kaže so med prvimi znanilci pomladi poleg kolesarjev in motoristov tudi mamice z vozički. Včasih imaš občutek, da bodo zavzele Ljubljano!

No, da pokomentiram še Dvorni bar, če sem zadnjič Belico! Dvorni bar je v centru Ljubljane edina vinoteka, pardon, bar z vini, ki ima dejansko ponudbo ki zadovolji povprečneža. Vendar se na žalost prevečkrat obnašajo kot bar z vini. Natakarji ne vedo kaj ponujajo, ne poznajo vinarjev in njihovih vin, penine so prevečkrat predolgo odprte, če naročiš kozarec ti ga natočijo za šankom in ne pred tabo! Še bi lahko našteval. Vendar kot sem rekel, je edini bar z vini, ki ima dokaj zadovoljivo ponudbo vin, tako da še vedno (pre)večkrat zahajm tja. Tokrat so me poleg ostalega rahlo razočarala tudi kabajeva vina.





torek, 22. marec 2011

Polna luna v Šentjanžu

f/29, 1/100sec., ISO-3200, 300mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 18mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 18mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 22mm, brez stojala :(

ponedeljek, 21. marec 2011

Portugalski skomini

Zopet spomini skomini, na potovanje po Portugalski. V Portu sva namreč večerjala v restavraciji, kjer je glavna specialiteta fondue.

Fondue je jed, ki izhaja iz Švice in Francije, kjer v originalu namakajo kruhove kocke v stopljeni sir, ki je v posodi nad gorilnikom. Švicarska sirarska zveza je jed razglasila za nacionalno že leta 1930. Kasneje je iz tega prišlo še veliko izpeljank, na primer čokoladni fondue, kjer sveže sadje namakamo v vročo čokolado. Ali pa fondue bourguignonne, različno meso namakamo v vroče olje. 
No na portugalskem pa sva jedla fondue, kjer sva sveže repke škampov, goveje, piščančje meso ter gobice namakala v jušno osnovo. Ta pa je lahko bila zelenjavna, telečja ali ribja. Predvsem okusna jed ob kateri lahko uživaš precej časa.

Prvo je bilo potrebno skuhati zelenjavno osnovo, kjer sva za slaba dva litra porabila 2 pesti zmrznjenega graha, 2 korenja, 2 beli čebuli, 1 por, 1 stebelna zelena, 2 cukini bučki, 1 krompir in 2 pesti narezane špinače.




Nasekljaš, popražiš, zaliješ z vodo, kuhaš, ohladiš in precediš.


Za namakanje pa sva potrebovala po cca 10 dag, svežih škampovih repov, govejega fileja, piščančjega fileja in sveže tune, vse narezano na kocke.


Ker je bila večerja namenjena praznovanju, je bilo treba odpreti tudi mehurčke. Sirkova Bjana iz brd, klasična, suha, dobra!


Osnovo sva še enkrat pogrela, prižgala gorilnik pod posodico, ki jo imate verjetno vsi doma še od poročnega darila vaših staršev zavito nekje na podstrešju, za prilogo pečen krompirček in uživanje se je lahko začelo. 


Zraven pa še Radikonov Jakot (beri nazaj), letnika 2004, macerirano, bogato, krepko, aromatično, polno, t.i. "oranžno vino", vendar je kozarček dovolj.







petek, 18. marec 2011

Ljubljanska čokoladno vinska razvajanja

Prvi pomladni dnevi v prejšnjem tednu so kričali, da bi posedal na terasah ob Ljubljanici. Pa ni bilo časa. Ko pa se najde kak prost dan, je pa dež. No vseeno je bilo treba navkljub prejšnjemu tednu zopet dopoldan izkoristiti za ležerno pohajkovanje po centru Ljubljane.


Kot nadpovprečnemu neljubitelju vseh sladkarij in ostalih čokoladno medenih dobrot, ideja o obisku slaščičarne vedno navrže pred oči samo skodelico dobre kave. Vendar kljub vsemu sta v Ljubljani dve, ki me prepričata. Ta teden je na vrsto prišla čokoladnica Dobnik v podhodu pri Maxiju. Že ob kavi ti navržejo pregrešno dobre pralineje, zaradi katerih ne moreš mimo vitrine ostalih čokoladnih dobrot.


Poleg dobre kave, odlični čokoladnih sladic domače izdelave iz prave čokolade, zanimivih čajev, prijetnega ambienta je tudi posrežba in prijaznost osebja precej nad povprečjem ljubljanskih kafetarij.

Ker je bila ura že krepko čez poldan, sva seveda morala odhiteti preverit govorice, da se je v Ljubljani odprl nov vinski bar oz. vinoteka. Belica, briški vinar in gostinec, je v Ljubljano pripeljal košček Brd. Na Trubarjevi ulici, še kar nekaj korakov naprej od križišča z Resljevo, nad kavalovo picerijo Kavalino, je mini vinoteka Marica I. Povezavo z Kaval group raje ne komentiram, je pa vinoteka lično urejena, z na briškem vetru sušeno prašičkovo nogo in pravo bolognsko mortadelo na šanku. Kakorkoli, vinoljubci se vsakega novega vinskega razvajanja razveselimo, pa čeprav nudijo le slabih deset različnih iz svojih vinogradov. Kljub vsemu, prijeten lokal kjer ob nizkih cenah vina, pa čeprav ob vonju po pici iz nadstropja nižje, razveseli tudi butična ponudba različnih prigrizkov. Je pa vrjetno edini vinski bar v Ljubljani s tako kraljevsko postrežbo.







sobota, 05. marec 2011

Pustna Margherita

Skomini se delajo, ko urejam slike po računalniku, še posebej ob tistih, na katerih je hrana. Ta teden nisem mogel mimo fotografije slastne pice iz Neaplja.
Pizza iz Neaplja, (avgust 2009)

Pico v Neaplju pečejo že 200 let, prvo so spekli  kraljici Margeriti, po kateri ima pica tudi ime. Na ročno gnetenem testu je bila samo mezga iz izbranih paradižnikov, bivolja mocarela, olivno olje ter nekaj lističev bazilike. Pica je postala takoj popularna, saj je bila hitro narejena, nasitna, poceni ter s svojimi sestavinami predstavljala barve italjanske zastave. (rdeča: paradižnik; bela: mocarela; zelena: bazilika).

No in nekakšen približek tiste prave iz Neaplja je nastal tako. Testo iz bližnje picerije Piazza, kjer ti ga za 2,2€ zapakirajo za domov, odlične pelate iz www.evino.si, prava bivolja mocarela iz Campanije ter oljčno olje Nassuta. Manjka samo še krušna peč, na bazilko pa bomo pa bo treba še malo počakati.



Danes pa sem mimogrede pošklocal še brate, bratrance in nečake na pustnem rajanju:


Comeback drugič

Septembra lani sem si obljubil, da blog ne bo sameval med letom, pa se je zgodilo ravno to. Ne bom pametoval, o kakišnih bednih izgovorih, enostavno ni volje. Res škoda, veliko lepih trenutkov, ki gredo v pozabo, veliko opažanj, mnenj, ki bi jih bilo vredno zapisati. Pa jih nisem. Obstaja pa en zelo tehten razlog: brez fotoaparata težko pišeš blog. No sedaj, ko sva si izpolnila najino dolgoletno željo in si omislila nov fotoaparat upam, da bo tudi kakšna objava več na blogu.

Ja, po nekajmesečnem sprehajanju po trgovinah s fotoopremo, sva se ta teden odločila, za prvi SLR fotoaparat. Tako, da si lastiva Nikon D3100 z 18-55mm f/3.5-5.6G AF-S VR DX NIKKOR in AF-S DX NIKKOR 55-300mm f/4.5-5.6G ED VR objektivoma. 



Za enkrat totalno zadovoljem, še spim težko brez njega.

Ena izmed prvih fotk...