Ena iz vinograda

Sladoledna

Nisem pristaš sladoleda! Zgodi pa se, 3 - 5x letno, da mi zapaše! In takrat hočem, da je odličen. Zato sem se odločil, da letos poleti v Ljubljani najdem najboljši sladoled. Pisal sem že o eni od slaščičarn/čokoladnic, ki Ljubljano naredijo evropsko prestolnico. In kavarna/slaščičarna zvezda je prav zagotovo ena iz med njih. Lokacije, ambient, postrežba, dobra kava in zadovoljiva ponudba, so stvari, ki so prej izjema kot pravilo v ljubljanskih takšnih in drugačnih obedovalnicah. Seveda bi lahko še kaj izboljšali ampak, ko enkrat probate njihovo tortico Rafaelo, spregledate marsikatero pomanjkljivost. Zvezda se nahaja na treh lokacijah: v pritličju hotela Slon, na vogalu Wolfove in Kongresnega trga ter v BTC-ju v hali 12.

No in ravno Zvezda, je bil moj prvi sladoledni poizkus letošnjega poletja. Poleg običajnega ponujajo tudi takega z zavidljivim sadnim deležem. Poleg jagodnega še kepico iz extra temne čokolade. Izbira je bila odlična. Sicer proti plačilu 2,3€ vendar okus, ki podre stereotip, da orlovo ljudstvo z juga balkana dela najboljšega pri nas!

Spoon by Alain Ducasse

Na najinem izletu po Parizu, sva seveda morala obiskati tudi kakšno dobro restavracijo. Ozvezdje Michelina je v Parizu precej drago, zato sva se odločila za restavracijo Spoon, sicer brez zvezdice a v lastništu chefa, ki pa je med največkrat nagrajenimi in omenjenimi v Michelinovih vodnikih. Restavracija Spoon se nahaja v bližini Elizejskih poljan in je namenjena predvsem turistom, ki želijo poizkusiti mojstrovine Alaina Ducassa po nekoliko bolj dostopnih cenah. Moderna restavracija za katero je rezervacija potrebna vsaj 2 tedna prej. Midva sva sedež dobila za v torek zvečer, saj sta bila ponedeljek in sreda že polno zasedena. Malo smešno pa je bilo ker restavracija potem v času večerje ni bila niti do polovice zasedena!

No po hitrem pregledu jedilnika in vinske karte, na kateri so bila večinoma tuja vina tudi hrvaško, sva se odločila za "Spoon Experience", degustacijski jedilnik s štirimi krožniki po izboru šefa kuhinje z vključenimi vini za 120 eur. Za aperitiv še šampanjec po izboru Alain Ducassa in na mizo je že priletel pogrinjek.

8 različnih omak ter mini palačinke. Zanimiva ideja vendar nič pretresujočega za brbončice. Za prvi krožnik sva nato prejela marinirane ribice. Enkrat orada in enkrat skuša. Poleg pa lokalna grška bela sorta. Suho, sveže in zelo aromatično. 

Marinirane ribe so bile zelo okusne, vendar se nekako niso skladale z zelo grenko in kislo marinado iz citrusov okoli nje. Nato je na mizo prišla "Banka trout", ja postrv, sicer ne soška, vendar zelo okusna, z oranžnim mesom, ki je po okusu, konsistenci in barvi zelo spominjalo na lososa. Pa saj spadata v isto družino. Poleg postrvi pa lično v krogu na mini kockice narezan in podušen vitelotte krompir, oziroma vijolični krompir. Nadvse okusna in popolna kombinacija začinjena še z limono.

Na nasprotnem krožniku pa na hitro popečena Bonito riba oz. črtasta tuna z wok zelenjavo. Pristni in čisti okusi, ravno prav pečene ribe in domiseljno narezana zelenjava na dovršeno oblikovanem krožniku. Poleg pa odličen kalifornijski chardonnay letnika 2008. Polno, krepko vino, z zelo dolgim pookusom, ki ga imam v ustih še danes. 

Vrhunec večera sta bila vsekakor glavna krožnika. Na eni strani zapečen file piščanca iz proste reje z mladim korenčkom iz pokrajine Île de Franc. Brez besed. 

Na drugi pa ragu mladega zajca iz pokrajine Poitou na divjih provasanskih špargljih. Popolna kombinacija in balzam za brbončice.

Za sladico sva ob portovcu dobila čokoladno pico in plavajoči otok. Zanimive in kar okusne ideje.

Večerja je s kavico, šampanjcem in ostalimi malenkostmi nanesla 150 eur na osebo, kar je precej za meni s štirimi hodi in z nizkocenovnimi a izbranimi sestavinami. Po drugi strani pa ne tako veliko za Pariz in velik dokaz, da lahko iz "manj cenjenih" kosov mesa in manj popuarnih rib narediš popoln krožnik, če le imaš znanje, idejo in vrhunske sestavine. Omenil bi še strežbo, ki je delovala, tiho, prijazno, hierarhično in zelo ustrežljivo. Natakar je res povedal ogromno informacij. Potarnal pa bi malo čez kozarce. Na kratkih, debelih pecljih z majhno prostornino. Verjetno še niso slišali za Riedel? Ob taki ceni menija bi ji to kar malo zameril. No kakorkoli, sami okusi pa so bili popolni. 

Pariz

Ja, Pariz je drag, je blo treba delat zdej dvojno, da smo notr prnesl pa ni blo niti časa za blog pisat... No kaj rečt o Parizu? Seveda je veličastno in lepo, pa tudi preveliko in predrago mesto polno tujcev in turistov. Navdušen nad znamenitostmi, baguetami ter bistroji. Totalno razočaran nad vinskimi bari! Polomija. Spala sva v dokaj prijetnem hostlu tik pod Montmartom, ter si v petih dneh ogledala večino znamenitosti ter prehodila nešteto kilometrov.

Kar pa se tiče enogastronomskih užitkov bi še enkrat povdaril njihove prekrasne bagguete, odlično gorčico Maile, ter nadvse okusno pa vendar malce predrago večerjo v restavraciji Spoon by Alain Ducasse.

Jutri pa greva!!

Čevap

sLovenska nacinaLna jed! Itaq! V povprečni slovenski družini, se ob vremenu, ki se je začel v teh tednih, staremu že kar sanja, da bi iz garaže privlekel žar v štacuno pa skočil po kilo mase. Če ste že bili v Sarajevu, pa žal dobro veste, da v nobeni trgovini ne bo mase, kaj šele narejenih čevapov, ki bi bili vsaj približno podobni tistim iz Baščaršije. Na mojo veliko sreče, sem pred leti odkril mesarja, začuda brez nagLasa, ki naredi 10 centimeterske poštenjake zadovoljivo podobne tistim iz Sarajeva. Če zraven vzameš še odlično lepinjo in nekaj kajmaka, čevape pa spečeš tako kot to dela majster v najbližji čevapđinici, je rezultat več kot odličen!

Mesarija Marinček se nahaja takoj za bežigrajskim zdravstvenim domom, v t.i. bežigrajskem dvoru! V majhnem pajzlu dobiš vse kar rabiš za izvrsten prvomajski vikend.

Grajska večerja

O tej od prejšnjega poletja odprti gostilnici na Ljubljanskem gradu, se je že veliko pisalo in govorilo. Na  pogled zmagovalna kombinacija, saj v španoviji delujeta najboljša slovenska kuharica iz Kobarida ter Asov velemojster gostinstva Pope. Znana imena, odlična lokacija, inovativne ideje, stara slovenska kuhinja ter nizke cene. Bomba! 

Res? Po besedah Uroša v NeDelu in Boštjana v Mladini bo že držalo! Pa smo šli preverit. 

Kot prvo je Na gradu, vsaj za večerjo nujno potrebno rezervirati, kajti turisti in ostali že drvijo po hribu navzgor z najlepšo slovensko vzpenjačo. Ali pač! Ambient je všečen, čeprav skromen, natakarjeva dobrodošlica prijazna in ustrežljiva. Ponudba aperitivov za popvprečneža zadovoljiva, za poznavalca ne. Nekaj suhih in polsuhih mehurčkov. Sicer pa lepa in zadovoljiva ponudba domačih žganic. 

Še topel kruh in voda iz vodovoda na mizi takoj! Cenim! Pridrvi še pozdrav iz kuhinje... na debelo narezani, na suho popraženi ocvirki. Nebeško. 

Nato pa pogled na jedilni list. Sigurno top tourist menu v Ljubljani. Pristne slovenske jedi začinjene z modernimi zamislicami Ane Roš. Kratek, jedrnat, brez velikih imen raznih filejev, hrbtov in drugega precenjenega mesovja. Jetrca, jezik, kranjska klobasa, regrat in ostale dobrote. Hitro izberemo, vržemo oko še na vinsko karto in ... ok, razumem, kratko, jedrnato! Ampak je to res vse kar lahko slovenska viniska dežela ponudi evropi in svetu. Ne rečem, da je potrebno slediti slehrnikom ljubljanskih fensi lokalov, ki ponujajo bjano z mehurčki, aleševo veliko, marjanov cabernet in jakončičevo carolino. Strinjam se, naj bo izbor skormen, vendar naj skromnost ostane pri ceni in ne pri naboru. Po nasvetu natakarja, ki je okorno, skoraj prikupno nerodno, sicer prijazno predlagal malvazijo Rodice iz Trušk v slovenski Istri, sem bil zadovoljen. Po kozarčku slavčkove rebule, ki je sicer dober vinar, pa razočaran. Saj smo vendar v grajski jedilnici. Šef strežbe, ki sicer več kot odlično opravlja svoje delo, pa someljer. Ali pač!?

Bakalarja, ki je bil priporočan je žal zmanjkalo, razumem, pride goveji jezik z redkvico in regradom, šalam z ocvirkovim kruhom, toplim, žal zaradi pomoči tistih žarkov, ki kruh naredijo gumijast ter rženov kruhek s paradižnikom in skuto. Lično, okusno, zadovoljen.

Perutničke

Za glavno pa je sledilo: pohane perutničke, okusne a žal premastne. Jetrca s pire krompirjem, okusno! Piranski brancin z blitvo in krompirjem. Krompir je bil tako masten oz maslen, da sem dobil tisti zoprni občutek prevelike količine maščobe na ustnicah. Da ne govorim o premlado ulovljenemu brancinu, ki je nato trpel še kakih 10 ali več minut preveč v pečici, ko pa je bil že zdavnaj dovolj pečen. Od treh različnih krožnikov je bil eden brez komentarja o okusnosti. Ok, bilo bi še v redu če bi jedel z zaprtimi očmi, pa žal ne, zato pa bi bilo lepo od kuharja, da pa bi se vsaj malo potrudil pri izgledu krožnika. Žal pa moram reči, da se v študentski menzi v rožni krepko bolj potrudijo v tej smeri! Žal!

Premasten krompirček...

Kje si Ružica iz menze, da jih podučiš o estetiki?

Tudi sladice niso navdušile, pirina pita s občutno preveč cimeta in premalo sočnosti, štruklji, ki bi jim lahko rekli cmoki.

Je pa res, da ko pride račun, ni začudenih pogledov, temveč polni želodčki za zmerno ceno, vendar to žal ne oddtehta...

Mama's attack

Prvi pomladni dnevi, sonček, prijetne temperature, prosto dopoldne! Ni lepšega za sprehajanje po Ljubljani, posedanje po kafetarijah in opazovanje ljudi. Kot kaže so med prvimi znanilci pomladi poleg kolesarjev in motoristov tudi mamice z vozički. Včasih imaš občutek, da bodo zavzele Ljubljano!

No, da pokomentiram še Dvorni bar, če sem zadnjič Belico! Dvorni bar je v centru Ljubljane edina vinoteka, pardon, bar z vini, ki ima dejansko ponudbo ki zadovolji povprečneža. Vendar se na žalost prevečkrat obnašajo kot bar z vini. Natakarji ne vedo kaj ponujajo, ne poznajo vinarjev in njihovih vin, penine so prevečkrat predolgo odprte, če naročiš kozarec ti ga natočijo za šankom in ne pred tabo! Še bi lahko našteval. Vendar kot sem rekel, je edini bar z vini, ki ima dokaj zadovoljivo ponudbo vin, tako da še vedno (pre)večkrat zahajm tja. Tokrat so me poleg ostalega rahlo razočarala tudi kabajeva vina.

Polna luna v Šentjanžu

f/29, 1/100sec., ISO-3200, 300mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 18mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 18mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 22mm, brez stojala :(

Portugalski skomini

Zopet spomini skomini, na potovanje po Portugalski. V Portu sva namreč večerjala v restavraciji, kjer je glavna specialiteta fondue.

Fondue je jed, ki izhaja iz Švice in Francije, kjer v originalu namakajo kruhove kocke v stopljeni sir, ki je v posodi nad gorilnikom. Švicarska sirarska zveza je jed razglasila za nacionalno že leta 1930. Kasneje je iz tega prišlo še veliko izpeljank, na primer čokoladni fondue, kjer sveže sadje namakamo v vročo čokolado. Ali pa fondue bourguignonne, različno meso namakamo v vroče olje. 

No na portugalskem pa sva jedla fondue, kjer sva sveže repke škampov, goveje, piščančje meso ter gobice namakala v jušno osnovo. Ta pa je lahko bila zelenjavna, telečja ali ribja. Predvsem okusna jed ob kateri lahko uživaš precej časa.

Prvo je bilo potrebno skuhati zelenjavno osnovo, kjer sva za slaba dva litra porabila 2 pesti zmrznjenega graha, 2 korenja, 2 beli čebuli, 1 por, 1 stebelna zelena, 2 cukini bučki, 1 krompir in 2 pesti narezane špinače.

Nasekljaš, popražiš, zaliješ z vodo, kuhaš, ohladiš in precediš.

Za namakanje pa sva potrebovala po cca 10 dag, svežih škampovih repov, govejega fileja, piščančjega fileja in sveže tune, vse narezano na kocke.

Ker je bila večerja namenjena praznovanju, je bilo treba odpreti tudi mehurčke. Sirkova Bjana iz brd, klasična, suha, dobra!

Osnovo sva še enkrat pogrela, prižgala gorilnik pod posodico, ki jo imate verjetno vsi doma še od poročnega darila vaših staršev zavito nekje na podstrešju, za prilogo pečen krompirček in uživanje se je lahko začelo. 

Zraven pa še Radikonov Jakot (beri nazaj), letnika 2004, macerirano, bogato, krepko, aromatično, polno, t.i. "oranžno vino", vendar je kozarček dovolj.

Ljubljanska čokoladno vinska razvajanja

Prvi pomladni dnevi v prejšnjem tednu so kričali, da bi posedal na terasah ob Ljubljanici. Pa ni bilo časa. Ko pa se najde kak prost dan, je pa dež. No vseeno je bilo treba navkljub prejšnjemu tednu zopet dopoldan izkoristiti za ležerno pohajkovanje po centru Ljubljane.

Kot nadpovprečnemu neljubitelju vseh sladkarij in ostalih čokoladno medenih dobrot, ideja o obisku slaščičarne vedno navrže pred oči samo skodelico dobre kave. Vendar kljub vsemu sta v Ljubljani dve, ki me prepričata. Ta teden je na vrsto prišla čokoladnica Dobnik v podhodu pri Maxiju. Že ob kavi ti navržejo pregrešno dobre pralineje, zaradi katerih ne moreš mimo vitrine ostalih čokoladnih dobrot.

Poleg dobre kave, odlični čokoladnih sladic domače izdelave iz prave čokolade, zanimivih čajev, prijetnega ambienta je tudi posrežba in prijaznost osebja precej nad povprečjem ljubljanskih kafetarij.

Ker je bila ura že krepko čez poldan, sva seveda morala odhiteti preverit govorice, da se je v Ljubljani odprl nov vinski bar oz. vinoteka. Belica, briški vinar in gostinec, je v Ljubljano pripeljal košček Brd. Na Trubarjevi ulici, še kar nekaj korakov naprej od križišča z Resljevo, nad kavalovo picerijo Kavalino, je mini vinoteka Marica I. Povezavo z Kaval group raje ne komentiram, je pa vinoteka lično urejena, z na briškem vetru sušeno prašičkovo nogo in pravo bolognsko mortadelo na šanku. Kakorkoli, vinoljubci se vsakega novega vinskega razvajanja razveselimo, pa čeprav nudijo le slabih deset različnih iz svojih vinogradov. Kljub vsemu, prijeten lokal kjer ob nizkih cenah vina, pa čeprav ob vonju po pici iz nadstropja nižje, razveseli tudi butična ponudba različnih prigrizkov. Je pa vrjetno edini vinski bar v Ljubljani s tako kraljevsko postrežbo.