O tej od prejšnjega poletja odprti gostilnici na Ljubljanskem gradu, se je že veliko pisalo in govorilo. Na pogled zmagovalna kombinacija, saj v španoviji delujeta najboljša slovenska kuharica iz Kobarida ter Asov velemojster gostinstva Pope. Znana imena, odlična lokacija, inovativne ideje, stara slovenska kuhinja ter nizke cene. Bomba!
Res? Po besedah Uroša v NeDelu in Boštjana v Mladini bo že držalo! Pa smo šli preverit.
Kot prvo je Na gradu, vsaj za večerjo nujno potrebno rezervirati, kajti turisti in ostali že drvijo po hribu navzgor z najlepšo slovensko vzpenjačo. Ali pač! Ambient je všečen, čeprav skromen, natakarjeva dobrodošlica prijazna in ustrežljiva. Ponudba aperitivov za popvprečneža zadovoljiva, za poznavalca ne. Nekaj suhih in polsuhih mehurčkov. Sicer pa lepa in zadovoljiva ponudba domačih žganic.
Še topel kruh in voda iz vodovoda na mizi takoj! Cenim! Pridrvi še pozdrav iz kuhinje... na debelo narezani, na suho popraženi ocvirki. Nebeško.
Nato pa pogled na jedilni list. Sigurno top tourist menu v Ljubljani. Pristne slovenske jedi začinjene z modernimi zamislicami Ane Roš. Kratek, jedrnat, brez velikih imen raznih filejev, hrbtov in drugega precenjenega mesovja. Jetrca, jezik, kranjska klobasa, regrat in ostale dobrote. Hitro izberemo, vržemo oko še na vinsko karto in ... ok, razumem, kratko, jedrnato! Ampak je to res vse kar lahko slovenska viniska dežela ponudi evropi in svetu. Ne rečem, da je potrebno slediti slehrnikom ljubljanskih fensi lokalov, ki ponujajo bjano z mehurčki, aleševo veliko, marjanov cabernet in jakončičevo carolino. Strinjam se, naj bo izbor skormen, vendar naj skromnost ostane pri ceni in ne pri naboru. Po nasvetu natakarja, ki je okorno, skoraj prikupno nerodno, sicer prijazno predlagal malvazijo Rodice iz Trušk v slovenski Istri, sem bil zadovoljen. Po kozarčku slavčkove rebule, ki je sicer dober vinar, pa razočaran. Saj smo vendar v grajski jedilnici. Šef strežbe, ki sicer več kot odlično opravlja svoje delo, pa someljer. Ali pač!?
Bakalarja, ki je bil priporočan je žal zmanjkalo, razumem, pride goveji jezik z redkvico in regradom, šalam z ocvirkovim kruhom, toplim, žal zaradi pomoči tistih žarkov, ki kruh naredijo gumijast ter rženov kruhek s paradižnikom in skuto. Lično, okusno, zadovoljen.
 |
| Perutničke |
Za glavno pa je sledilo: pohane perutničke, okusne a žal premastne. Jetrca s pire krompirjem, okusno! Piranski brancin z blitvo in krompirjem. Krompir je bil tako masten oz maslen, da sem dobil tisti zoprni občutek prevelike količine maščobe na ustnicah. Da ne govorim o premlado ulovljenemu brancinu, ki je nato trpel še kakih 10 ali več minut preveč v pečici, ko pa je bil že zdavnaj dovolj pečen. Od treh različnih krožnikov je bil eden brez komentarja o okusnosti. Ok, bilo bi še v redu če bi jedel z zaprtimi očmi, pa žal ne, zato pa bi bilo lepo od kuharja, da pa bi se vsaj malo potrudil pri izgledu krožnika. Žal pa moram reči, da se v študentski menzi v rožni krepko bolj potrudijo v tej smeri! Žal!
 |
| Premasten krompirček... |
 |
| Kje si Ružica iz menze, da jih podučiš o estetiki? |
Tudi sladice niso navdušile, pirina pita s občutno preveč cimeta in premalo sočnosti, štruklji, ki bi jim lahko rekli cmoki.
Je pa res, da ko pride račun, ni začudenih pogledov, temveč polni želodčki za zmerno ceno, vendar to žal ne oddtehta...
Ni komentarjev:
Objavite komentar