Mama's attack

Prvi pomladni dnevi, sonček, prijetne temperature, prosto dopoldne! Ni lepšega za sprehajanje po Ljubljani, posedanje po kafetarijah in opazovanje ljudi. Kot kaže so med prvimi znanilci pomladi poleg kolesarjev in motoristov tudi mamice z vozički. Včasih imaš občutek, da bodo zavzele Ljubljano!

No, da pokomentiram še Dvorni bar, če sem zadnjič Belico! Dvorni bar je v centru Ljubljane edina vinoteka, pardon, bar z vini, ki ima dejansko ponudbo ki zadovolji povprečneža. Vendar se na žalost prevečkrat obnašajo kot bar z vini. Natakarji ne vedo kaj ponujajo, ne poznajo vinarjev in njihovih vin, penine so prevečkrat predolgo odprte, če naročiš kozarec ti ga natočijo za šankom in ne pred tabo! Še bi lahko našteval. Vendar kot sem rekel, je edini bar z vini, ki ima dokaj zadovoljivo ponudbo vin, tako da še vedno (pre)večkrat zahajm tja. Tokrat so me poleg ostalega rahlo razočarala tudi kabajeva vina.

Polna luna v Šentjanžu

f/29, 1/100sec., ISO-3200, 300mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 18mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 18mm, stojalo

f/8, 1,6sec., ISO-800, 22mm, brez stojala :(

Portugalski skomini

Zopet spomini skomini, na potovanje po Portugalski. V Portu sva namreč večerjala v restavraciji, kjer je glavna specialiteta fondue.

Fondue je jed, ki izhaja iz Švice in Francije, kjer v originalu namakajo kruhove kocke v stopljeni sir, ki je v posodi nad gorilnikom. Švicarska sirarska zveza je jed razglasila za nacionalno že leta 1930. Kasneje je iz tega prišlo še veliko izpeljank, na primer čokoladni fondue, kjer sveže sadje namakamo v vročo čokolado. Ali pa fondue bourguignonne, različno meso namakamo v vroče olje. 

No na portugalskem pa sva jedla fondue, kjer sva sveže repke škampov, goveje, piščančje meso ter gobice namakala v jušno osnovo. Ta pa je lahko bila zelenjavna, telečja ali ribja. Predvsem okusna jed ob kateri lahko uživaš precej časa.

Prvo je bilo potrebno skuhati zelenjavno osnovo, kjer sva za slaba dva litra porabila 2 pesti zmrznjenega graha, 2 korenja, 2 beli čebuli, 1 por, 1 stebelna zelena, 2 cukini bučki, 1 krompir in 2 pesti narezane špinače.

Nasekljaš, popražiš, zaliješ z vodo, kuhaš, ohladiš in precediš.

Za namakanje pa sva potrebovala po cca 10 dag, svežih škampovih repov, govejega fileja, piščančjega fileja in sveže tune, vse narezano na kocke.

Ker je bila večerja namenjena praznovanju, je bilo treba odpreti tudi mehurčke. Sirkova Bjana iz brd, klasična, suha, dobra!

Osnovo sva še enkrat pogrela, prižgala gorilnik pod posodico, ki jo imate verjetno vsi doma še od poročnega darila vaših staršev zavito nekje na podstrešju, za prilogo pečen krompirček in uživanje se je lahko začelo. 

Zraven pa še Radikonov Jakot (beri nazaj), letnika 2004, macerirano, bogato, krepko, aromatično, polno, t.i. "oranžno vino", vendar je kozarček dovolj.

Ljubljanska čokoladno vinska razvajanja

Prvi pomladni dnevi v prejšnjem tednu so kričali, da bi posedal na terasah ob Ljubljanici. Pa ni bilo časa. Ko pa se najde kak prost dan, je pa dež. No vseeno je bilo treba navkljub prejšnjemu tednu zopet dopoldan izkoristiti za ležerno pohajkovanje po centru Ljubljane.

Kot nadpovprečnemu neljubitelju vseh sladkarij in ostalih čokoladno medenih dobrot, ideja o obisku slaščičarne vedno navrže pred oči samo skodelico dobre kave. Vendar kljub vsemu sta v Ljubljani dve, ki me prepričata. Ta teden je na vrsto prišla čokoladnica Dobnik v podhodu pri Maxiju. Že ob kavi ti navržejo pregrešno dobre pralineje, zaradi katerih ne moreš mimo vitrine ostalih čokoladnih dobrot.

Poleg dobre kave, odlični čokoladnih sladic domače izdelave iz prave čokolade, zanimivih čajev, prijetnega ambienta je tudi posrežba in prijaznost osebja precej nad povprečjem ljubljanskih kafetarij.

Ker je bila ura že krepko čez poldan, sva seveda morala odhiteti preverit govorice, da se je v Ljubljani odprl nov vinski bar oz. vinoteka. Belica, briški vinar in gostinec, je v Ljubljano pripeljal košček Brd. Na Trubarjevi ulici, še kar nekaj korakov naprej od križišča z Resljevo, nad kavalovo picerijo Kavalino, je mini vinoteka Marica I. Povezavo z Kaval group raje ne komentiram, je pa vinoteka lično urejena, z na briškem vetru sušeno prašičkovo nogo in pravo bolognsko mortadelo na šanku. Kakorkoli, vinoljubci se vsakega novega vinskega razvajanja razveselimo, pa čeprav nudijo le slabih deset različnih iz svojih vinogradov. Kljub vsemu, prijeten lokal kjer ob nizkih cenah vina, pa čeprav ob vonju po pici iz nadstropja nižje, razveseli tudi butična ponudba različnih prigrizkov. Je pa vrjetno edini vinski bar v Ljubljani s tako kraljevsko postrežbo.

Pustna Margherita

Skomini se delajo, ko urejam slike po računalniku, še posebej ob tistih, na katerih je hrana. Ta teden nisem mogel mimo fotografije slastne pice iz Neaplja.

Pizza iz Neaplja, (avgust 2009)

Pico v Neaplju pečejo že 200 let, prvo so spekli  kraljici Margeriti, po kateri ima pica tudi ime. Na ročno gnetenem testu je bila samo mezga iz izbranih paradižnikov, bivolja mocarela, olivno olje ter nekaj lističev bazilike. Pica je postala takoj popularna, saj je bila hitro narejena, nasitna, poceni ter s svojimi sestavinami predstavljala barve italjanske zastave. (rdeča: paradižnik; bela: mocarela; zelena: bazilika).

No in nekakšen približek tiste prave iz Neaplja je nastal tako. Testo iz bližnje picerije Piazza, kjer ti ga za 2,2€ zapakirajo za domov, odlične pelate iz www.evino.si, prava bivolja mocarela iz Campanije ter oljčno olje Nassuta. Manjka samo še krušna peč, na bazilko pa bomo pa bo treba še malo počakati.

Danes pa sem mimogrede pošklocal še brate, bratrance in nečake na pustnem rajanju:

Comeback drugič

Septembra lani sem si obljubil, da blog ne bo sameval med letom, pa se je zgodilo ravno to. Ne bom pametoval, o kakišnih bednih izgovorih, enostavno ni volje. Res škoda, veliko lepih trenutkov, ki gredo v pozabo, veliko opažanj, mnenj, ki bi jih bilo vredno zapisati. Pa jih nisem. Obstaja pa en zelo tehten razlog: brez fotoaparata težko pišeš blog. No sedaj, ko sva si izpolnila najino dolgoletno željo in si omislila nov fotoaparat upam, da bo tudi kakšna objava več na blogu.

Ja, po nekajmesečnem sprehajanju po trgovinah s fotoopremo, sva se ta teden odločila, za prvi SLR fotoaparat. Tako, da si lastiva Nikon D3100 z 18-55mm f/3.5-5.6G AF-S VR DX NIKKOR in AF-S DX NIKKOR 55-300mm f/4.5-5.6G ED VR objektivoma. 

Za enkrat totalno zadovoljem, še spim težko brez njega.

Ena izmed prvih fotk...

Proti domu ... :(

Vcerajsnje godrnjanje po blogu se je zgleda obrestovalo. Danes se je namrec nebo nad Portom zjasnilo. Mogoce tudi zaradi Ronaldovega gola vceraj ali pa zaradi treh Matavzevih. Bravo Slovenija. Tudi portugalska se je vceraj na tekmi proti Danski odrezala dobro, saj so zmagali s 3:1. Ceprav sva pricakovala poln stadion in vroce vzdusje na stadionu, sva bila malo razocarana, saj navijanje ni bilo nic kaj temperamentno. Sicer pa sva si tudi drugace portugalce predstavljala bolj temperamentne, pa so se izkazali za miroljubne, umirjene in nadvse prijazne.

Iz cetrte vrste sva imela lep pogled na najlepsega!

No ker je bilo danes lepo vreme sva najin zadnji dan na Portugalskem izkoristila za podrobnejsi ogled Porta. Takoj zjutraj sva si ogledala katedralo, most cez reko Douro, Ribeiro od zgoraj ter se povzpela po 260 stopnicah na vrh zvonika.

Zazelela sva si pico in na zacudenje ugotovila, da v hostlu poznajo samo eno picerijo v mestu, saj jih vec sploh ni. Menda.

Od spodej

Od zgorej

Sprehodila sva se se po nakupovalni ulici in si ogledala zelo prisrcno knjigarno.

Sedajle pa se odpravljava pakirat  potem pa skociva se na najino zadnjo vecerjo na portugalskem.

Jutri naju ob 6 uri caka budnica in med tem, ko boste vi odlocali o novih zupanjah in zupanih naju caka let iz Porta do Lyona in nato se do Benetk. Od tam pa z vlakom nazaj v Ljubljano. Ce sem na Portugalskem tudi velja volilni molk :) No no, samo, da se boste pravilno odlocili!!